TEKAŠKE STROKOVNE VSEBINE

Izdajalski krč

Naenkrat sem se počutil tako sam. Sotekači, s katerimi sem si delil skupni tempo, so me zapustili. Tempo za moj osebni rekord je odtekel z njimi. Jaz pa v bolečinah obstanem ob robu ceste. Najraje bi se skril. Počutim se izdanega in razgaljenega. Zelo si želim teči naprej, a to ni mogoče. Zadnja stegenske mišica se tej želji krčevito upira. Okamenela je. V tej okamenelosti je vse bolj boleča. Ne dovoli mi nadaljevati. Ljubosumno zahteva, da se ukvarjam le z njo. Zahteva, da pozabim na vse ambicije o dobrem rezultatu maratona. Poskušam jo raztegniti, ona pa ne popušča. Zbrati moram še več odločnosti, da bi krč popustil. Za vsak primer jo še na hitro pregnetem in nadaljujem s hojo. Odleže mi, ko začutim, da je mišica zopet pod mojo upravo. Njena samovolja me je prestrašila. No, zdaj lahko vsaj hodim. Teči si še ne upam, ker imam občutek, da se lahko krč ponovi. Naposled le poskusim teči. Nekako gre, a veliko počasneje kot si želim, saj takoj začutim trzanje mišice, če stečem malo hitreje. Kaj naj naredim? Ali naj odstopim? Ne, tega nočem! Do cilja je še slabih 7 kilometrov. Bo že nekako šlo. Mimo mene teče reka tekačev. A jaz, čeprav sploh nisem zadihan, hitreje ne zmorem. Počasi me zapušča jeza. Nadomeščam jo s hvaležnostjo. Vse bolj sem hvaležen, da sem sploh tukaj in da lahko počasi tečem. Čas ni več pomemben. Zdaj je pomembno, da sem, da sem na poti.

Ja, mišični krči so izdajalci maratoncev. Pogosto so ravno oni glavni krivci, da ne moremo preteči maratona tako, kot smo si zamislili. Izdajo nas. Izdajo resnico. Resnico, da smo tekli prehitro in predaleč, glede na to, kako smo trenirali.

Kolikor lahko danes razumemo mišične krče med tekom, potem vemo, da je njihov glavni vzrok skrit v otekanju mišic. Hkrati z njimi pa otekajo mišična vretena, to so receptorji v mišicah. Ti receptorji zaznajo hitrost in velikost raztezanja mišice. S pomočjo refleksnih povezav delujejo tudi kot varovalka, ki s krčenjem mišice preprečijo, da bi mišico prekomerno raztegnili. Ker otečejo, začnejo ti receptorji delovati z napako. Postanejo preobčutljivi. Preobčutljivi receptorji zmerno raztezanje mišice zaznajo kot ekstremno - zato v hrbtenjačo pošiljajo živčne impulze, ki sporočajo, da se mišica nevarno razteza. Takrat se sproži njeno refleksno krčenje - to je mišični krč, ki ga večkrat izkusimo med maratonom.

In zakaj začne mišica otekati?

Otekanje mišic je torej izvorni greh za večino mišičnih krčev, ki se nam lahko pripetijo med maratoni. Na katerem drevesu torej iskati jabolko spora, ki nas iz tekaškega raja potolče dol na tla, da ne moremo leteti naprej, da nimamo več vetra v laseh?

Kadar mišica deluje pod večjimi obremenitvami, se vsake toliko časa poškoduje kakšno mišično vlakno (celica). Tu in tam poči tudi ovojnica (membrana) mišične celice. Takrat iz nje iztečejo celične beljakovine. Te dodatne beljakovine pa v prostoru med mišičnimi vlakni privlačijo dodatno vodo iz kapilar. Voda in beljakovine se namreč podobno privlačijo, kot se privlačita železo in magnet. Limfni obtok sicer čisti (izsesava) te nezaželene beljakovine iz medceličnine. Vendar, ko ta več ne uspe dovolj učinkovito odstranjevati nakopičenih beljakovin, se tam prične nabirati tudi vedno več vode. Mišica je s tem vse bolj otečena in receptorji v mišicah tudi. Ti začnejo delovati z vedno večjo napako. Postanejo preobčutljivi, pretirano varovalni. V določenem kritičnem trenutku ta napaka aktivira refleks. Mišica se takrat, brez naše volje, refleksno zakrči in ne popusti. Zgrabi nas mišični krč.

Kaj narediti, da nas prihodnjič ne bo zagrabil krč?

Da prihodnjič maratonski tek ne bo podoben kalvariji, je pomembno predvsem dvoje. Navaditi moramo lastno telo na dolžino in hitrost teka. To pa nabolj direktno natreniramo z dolgimi in tempo teki. Za večino rekreativnih maratoncev je primerno, če delamo dolge teke (za mali maraton: 15 kilometrov in več, za velik maraton: 25 kilometrov in več) enkrat na 2 do 4 tedne. Pri dolgih tekih nam ni treba biti tako zelo pozoreni na hitrost teka. Lahko torej tečemo tudi počasneje od tekmovalne hitrosti. Vendar je ob tem zaželeno dodatno izvajati tako imenovane tempo teke, ki jih delajmo v tempu, ki ga lahko tečemo na tekmovanjih na 10 km ali 21 km. Za maratonce so tempo teki na primer, ko dvakrat tečemo med 4 do 8 kilometrov. Vmes si privoščimo naprimer 3 minute čisto počasnega teka ali hoje. Zelo dober trening je tudi tekmovanje na 10 in 21 kilometrov.

Bodimo dobro pripravljeni na to, kar nas čaka. To je dobra osnova, da nas bo na maratonu čakalo veliko dobrega.

Tekaška prireditev
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Sežana, 9. november 2019