TEKAŠKE STROKOVNE VSEBINE

Tek in pohod v “Indiji Koromandiji”

Prvo soboto v novem letu krajani zaselka Vindija blizu Vranskega, rojstnega kraja mojega očeta, že vrsto let prirejajo novoletni tek in pohod. Idejni vodja in gonilna sila tega dogodka, Zmago, nas je v sredo poklical, da bo vesel, če pridemo. Ker je bila ravno ta sobota ena od redkih prostih, smo jo, kot da naša družina ne zna ostati doma, obarvali s športno družabnim izletom.

Zaselek Vindija šteje dobrih 10 hiš. Večinoma so nove, nekaj pa je starejših, a so lepo negovane. Sem se je v zadnjih letih priselilo kar nekaj mladih družin iz različnih koncev bližnje in daljne Slovenije. Ker smo po Jasminini zaslugi prišli več kot pravočasno, smo lahko opazovali, kako so na prireditveni prostor, srce kraja, začeli iz hiš kapljati tekači in tekačice. Skoraj iz vsake hiše je prišel vsaj po eden opremljen za tek. V rokah pa so nosili raznovrstne dobrote za mizico pogrni se, okrepčevalnico po teku in pohodu.

Na izbiro smo imeli 27 kilometrski tek po bližnjem hribovju, 7 kilometrov po dolini, 800 metrov za otroke ali 3 kilometrski sprehod po gozdu. Jasmina je podojila Julija, slekla bundo, snela krilo in že bila nared za 7 kilometrski tek z dobrovoljnimi krajani. Jaz sem prevzel varstvo in vzgojo naših otrok in se z njimi odpravil na pohod.

Zmago, ki jih verjetno šteje okoli 65 let, ni šel ne na tek in ne na pohod. Nekdaj je veliko hodil, tekal in bil v tem in še čem neustavljiv. Povedal mi je, da je po brezpotjih prehodil večino Slovenije. Vrsto let je vodil tudi planinske izlete. Med sprehodom po gozdu mi je gospod njegove generacije zaupal, kako je prvič srečal tega prav posebnega človeka. Bila je zima, Zmago pa se je peljal skozi Vransko s kolesom oprtan z nahrbtnikom, na katerega so bile dodatno privezane smuči in pancerji. To je bilo proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zapečkar je pri tem verjetno zaskrbljeno pripomnil, ali res ni imel nič kaj bolj pametnega za početi. Zagotovo je Zmago večkrat slišal kaj takega, ampak se očitno za to ni kaj dosti zmenil, njegova volja do življenja je imela jasno smer naprej. Prav gotovo mu je ta pomagala tudi pri premagovanju bolezni, ki ga je sicer spravila na invalidski voziček, a mu pri tem ni odvzela radosti biti. Ko sem se z njim pogovarjal, je k njemu stopil moški in mu zaželel srečno in zdravo novo leto. Zmago pa je rekel, hvala za želje po zdravju, srečen pa sem že zdaj zelo. Videlo se je, da ga imajo sokrajani in ljudje iz okoliških krajev radi, on pa ima rad njih. 

Vindija premore Zmagovo srce. To pa utripa svetovljansko in nič kaj zapečkarsko. Cel dopoldan, ki smo ga preživeli z njimi, smo se počutili zelo sprejeti. Želim si, da bi vsak manjši in večji kraj premogel tako zmagoslavno srce, ki bi utripalo tako radostno in povezovalno, da bi bilo vsem topleje pri srcu.

Takšno srce utripa tudi v Sežani in prav zaradi tega mi je vedno znova v veliko veselje sodelovati na Malem kraškem maratonu in Tekaškem pozdravu jeseni na Krasu. Ustvarjati in sodelovati na dogodkih dobre volje je naša dolžnost za lepšo sedanjost in prihodnost. Tako bo sanjska dežela Indija Koromandija tudi povsod pri nas doma.

Tekaška prireditev
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Sežana, 10. november 2018