TEKAŠKE STROKOVNE VSEBINE

Zakaj prisluhniti telesu?

Koliko vode naj spijem, koliko naj pojem, kdaj naj grem spat, in ne nazadnje, kako pogosto, hitro in kako daleč naj tečem? Odgovori na ta in številna druga vprašanja so v našem telesu. Ko pri krmarjenju skozi dan, teden, mesec… ravnamo tako, kot je dobro za naše telo, smo nagrajeni z dobrim počutjem, zdravjem.

Pijmo torej toliko, kolikor smo žejni. Jejmo do sitega. Spat pojdimo takrat, ko smo zaspani. Tudi tecimo na način, da čutimo, kako nas to poživlja in ob enem, da se po teku z veseljem usedemo in uležemo k počitku. Ponovno tecimo pa takrat, ko čutimo hvaležnost, da lahko, ne muko, da moramo.

Res je lepo, če se ravnamo po naših prvinskih hotenjih. Ta hotenja, stremljenja za doseganje dobrega počutja so preprosti smerokazi za naš življenjski slog, ki je zdrav. Kako enostavno je to, kajne? Hm, no očitno ni.

Pravijo, da je že prepozno, ko smo žejni. Prepozno za kaj? To, da je žeja - zmerna dehidracija - nevarna in škodljiva za športni dosežek, si je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izmislila industrija športnih napitkov. Pred dobrimi 30 leti torej. In pri tem so bili zelo uspešni. Večina ljudi se boji dehidracije. Zaradi tega pije več, kot so žejni in jim je zato slabo. Učili so nas, da je dobro, da v cilj daljšega teka pridemo skoraj enako težki, to pa dosežemo, če vso izgubljeno tekočino sproti nadomestimo s pijačo. In res, večina maratoncev pride enako težka ali pa še težja v cilj. Na Bostonskem maratonu so odkrili, da je prišlo v cilj kar 13 % tekačev z znižano koncentracijo natrija v krvi in 0,6% takih, z zelo nevarno znižano koncentracijo. To se je zgodilo pri tekačih, ki so redno pili športne napitke, po priporočilu, da naj pijejo, še preden so žejni. Raziskave, narejene v zadnjih 25 letih na temo hidracije med telesnim naporom so si v sporočilu, ki nam ga več tisoče let narekuje tudi mati narava: pijmo, kolikor smo žejni, enotne. Naj nas marketing ne zaslepi pri tem.

Ali je tudi že prepozno, ko smo lačni? Danes je na svetu pretežkih že skoraj dve milijardi ljudi. Kar je za kar 3-krat več, kot jih je bilo le 40 let nazaj. Ali smo zdaj bolj lačni, kot so bili takrat?

Pred časom sem si pogledal fotografije iz festivala Woodstock iz leta 1969 in tega, ki je bil organiziran 1999. Videl sem neprijetno resnico. Človek se je v tem času očitno preoblikoval. Zakaj nam občutek lakote in sitosti ne služi več dobro? Zakaj se moramo pri hrani držati nazaj, zakaj ne moremo jesti do sitega, ne da bi se pri tem začeli rediti?

Kolikor jaz razumem in tudi čutim lakoto in sitost vem, da se lahko zanesem na njiju le, če jem pravo hrano. Takrat nisem neprestano lačen, ampak sem zadovoljno izpolnjen dalj časa. Ko pa jem hrano bogato s škrobnimi živili (kruh, krompir, testenine, … in še bogatejšo z enostavnimi sladkorji (sladko pecivo, sladki prigrizki…) se prelevim v nenasitneža.

Tudi spalne navade so se v zadnjih 30 letih skrajšale za približno pol ure. Če zvečer ne ugasnem luči ali pa, da gledam pozno v noč v sončne zaslone, kar nisem in nisem zaspan.

Prav tako pa večina ljudi sploh ne ve, da si njihova telesa želijo teči. Ko pred dobrimi desetimi leti nisem redno tekel, sem celo sam pozabil, da me ravno tek skoraj nenadomestljivo prijetno neguje.

Ko iščemo letečega goloba in gledamo v tla, bomo uzrli kvečjemu njegovo senco. Tako je tudi z našimi prvinskimi potrebami. Če jih želimo dobro zadovoljevati, se moramo postaviti tja in usmeriti pozornost v pravo smer, da jih začutimo v njihovi pravi podobi. Ne pa, da si meglimo pogled z manj naravnimi, slabšimi nadomestki ali z izmišljenimi pravili.

Ja, telo nam še vedno lahko dobro sporoča, kaj potrebuje. Na nas je, da ga ne preglasimo z motnjami. Da to lažje dosežemo, se potrudimo živeti čim bolj naravno v tem sicer precej nenaravnem okolju.

Tekaška prireditev
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Sežana, 9. november 2019