TEKAŠKE STROKOVNE VSEBINE

Zimski tek v toplem zavetju družbe

Zima je. Janez teče ob cesti in prehiti ga tovornjak. Na semaforju se pred tovornjakom prižge rdeča, tekač ga zadihan dohiti in maha šoferju, naj odpre okno. Ko ga šofer končno vidi, le odpre okno in Janez zakliče: »Zadaj vam iz tovornjaka izpada tovor«. Prižge se zelena in šofer brez odgovora odpelje naprej. Na naslednjem rdečem semaforju se ustavi. Janez še bolj zadihan komaj ulovi tovornjak in reče: “Še vedno vam izpada tovor”. Šofer zasuče z očmi in reče: “Seveda, če pa posipam cesto s soljo.” Tekači se nasmejimo Matkovemu vicu in odtečemo naprej. Zima je. Mrzlo je, a nam je toplo. Igramo se.
 
Naslednji dan po sestanku hitim domov. S kolesom se peljem skozi park Tivoli. Skoraj se je izpraznil. Temno je in mrzlo. Le nekaj tednov nazaj je bilo ob tej pozni popoldanski uri še svetlo in vse polno ljudi. Veliko jih je tudi teklo. Zdaj, ko je prišla zima, je vse drugače. Iz živobarvne slike imamo zdaj črnobelo. Vse deluje bolj resno. Naš srčni utrip se je upočasnil. Kot da na nekaj čakamo. Škoda. Res škoda tega zimskega časa, da predstavlja le čakalnico za pomlad. Škoda vsakega dneva, ki ga ne uspemo preživeti z veseljem. V izpraznjenem temačnem parku postane še bolj mrzlo tudi pri srcu.
 
Drugi dan ne hitim domov. V park Tivoli sem spet prišel z namenom. Z namenom, da se družim in gibam. V razgibani družbi postane človeku hitro toplo in topleje tudi pri srcu. Dobim se s tekaškimi prijatelji. Skoraj trideset nas je. Stečemo in v nekaj minutah nam ni več mrzlo, pa smo oblečeni veliko manj kot redki sprehajalci, ki jih vidno zebe. Pri vodnjaku naredimo nekaj razteznih in krepilnih vaj, slišimo novo šalo, in odtečemo naprej. Tokrat je naš cilj Ljubljanski grad. Nanj pa ne bomo tekli le enkrat, ampak kar trikrat in to vedno po drugi poti. To je naš izziv. Za nagrado si na vrhu v krogu privoščimo skupinsko masažo.
 
Zdaj je že osma zima, ki jo tečem v družbi. Žal mi je vseh prejšnjih zim, ko mi kljub dobremu zavedanju, da mi redni tek koristi, tega prepogosto ni uspelo izkoristiti. Zdaj vem, kaj mi je takrat manjkalo. Manjkala mi je družba. Takrat sem dojemal tek veliko bolj individualno.
 
Po trikrat osvojenem grajskem hribu tečemo mimo zajetnega štiridesetletnika, ki nas začudeno gleda. Videti je rahlo opit. Ura je prava. Po službi se je moral sprostiti. Med tem, ko smo mi odtekli na trening, se je on prislonil na šank. Ko stečemo že mimo njega, zakliče: ”Ovce!” V šali zakličem nazaj: “Bik!”. Nasmejemo se pripetljaju. Ja, ljudje smo različni. Eni smo bolj ovce, drugi bolj biki. Kaj je bolje, naj presodi vsak sam. Jaz se imam rad lepo v družbi in tekaška družba je zame kot nalašč, pa naj izpadem ovca ali ne. Ta družba mi namreč tudi sredi hudega mraza nudi topel in razigran objem. Nisem v čakalnici, življenje teče naprej in jaz z njim.
 
Kadar si izzive zastavljamo v krogu prijateljev-somišljenikov, jih bomo verjetno veliko lažje dosegli. Naravnanost k cilju in dobra volja sta nalezljivi stvari. Zato se družimo, da se en od drugega nalezemo zdravih vrlin. Razgibano preživeti zimo je tak dobrodejen izziv.
 
V vsakem kraju, kjer deluje gasilsko društvo, bi bilo dobro, da bi bila tudi tekaška druščina. Koristi, ki jih bo imel kraj zaradi tega, so velike. Ustvarjajmo dobrovoljne tekaške druščine. Pridružite se jim.
 
Spodaj je seznam druščin, ki se jim lahko pridružite v različnih krajih po Sloveniji. Je morda v vašem kraju še ni? Z veseljem vam pomagam z nasveti, da jo zanetite. Želim nam prijetne tople občutke tudi, ko zabrije mrzel severni veter. Vabljeni pa tudi med Urbane tekače, ko se iz vseh koncev Slovenije srečamo in v prijetni sproščeni družbi uživamo v teku. Tako bomo tekli tudi 24. januarja 2016 vzdolž slovenske obale in pretekli od 8 pa tja do 44 km. Pridi zraven. Več na povezavi.
Tekaška prireditev
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Tekaški pozdrav jeseni na Krasu
Sežana, 9. november 2019